Življenje brez hrane?

Splošno sprejeto dejstvo je, da je življenje brez hrane nemogoče. Pa vendar so posamezniki to prepričanje ovrgli.


Kaj pravi znanost o fenomenu življenja brez trdne hrane, je še nemogoče povzeti. V pričujočem zapisu smo želeli predstaviti solarno jogo, ki jo je razvil Indijec Hira Ratan Manek in katere učinek je med drugim zmanjšanje želje po hrani – uporablja jo bioterapevt in trener atleta Primoža Kozmusa Marjan Ogorevc, ter pranojedstvo, kakor ga je opisala Mira Omerzel – Mirit, doktorica etnomuzikoloških znanosti.

Štiriinsedemdesetletni Indijec Hira Ratan Manek trdne hrane ne uživa že petnajst let. Trdi, da živi od sončne svetlobe. Pregledovala ga je nacionalna in mednarodna skupina zdravnikov vseh medicinskih vej: v indijskem Ahmadabadu so ga v letih 2000 in 2001 opazovali štiristo dni, štiriindvajset ur na dan – v tem času je pil vodo; na eni od philadelphijskih univerz je brez hrane preživel sto dni – posebej so opazovali mrežnico, epifizo in možgane; strokovnjake ameriške vesoljske agencije Nasa je zanimalo, kako fenomen prenesti na astronavte. Iz omenjenih dejavnosti se je sčasoma razvil mednarodni projekt, imenovan HRM. Manek zatrjuje, da je to znanstvena disciplina, s katero lahko človek najde telesno in duševno ravnovesje. Pravi, da jo je razvil iz starodavnega znanja, potem ko se je leta poglabljal v zapise indijskih (Surja Namaskar, Pozdrav Soncu), grških, egipčanskih in indijanskih kultur. Temelji na preprostem dejstvu, da sončna svetloba skozi oči neposredno deluje na epifizo, zato se podnevi sprošča serotonin ali hormon sreče, ponoči, med spanjem v fazi rem, pa melatonin ali hormon nesmrtnosti, ki zavlačuje staranje.

Več, kot si mislimo

Kakor opisuje Manek in številni, ki izvajajo solarno jogo, in katerih izkušnje je mogoče prebrati na svetovnem spletu, je v prvih treh mesecih najprej zaznati vpliv na um. Človek postaja vse manj napet in vse bolj samozavesten, depresija pojenja, mnogi zaznavajo duhovni napredek. Obdobje od tri do šest mesecev je obdobje zdravljenja fizičnih bolezni, kajti organi naj bi že prejeli potreben barvni spekter – tradicionalne medicine poznajo zdravljenje organov z barvami, helioterapijo – ledvicam recimo pripada rdeča, srcu rumena, jetrom zelena barva in tako naprej. Zaradi vsega napisanega človeku ostaja veliko več energije.

HRM je po svetu vedno bolj razširjen, pri nas manj poznan. Prakticira ga bioterapevt in trener atleta Primoža Kozmusa Marjan Ogorevc: »V solarni jogi je več, kot si lahko zamislimo. Začetek je težak predvsem zaradi časa, ki si ga je treba vzeti vsak dan v določenem časovnem obdobju. Sam imam vse možnosti, urnik pa sem si moral malo prilagoditi. Če ne gre drugače, jogo recimo naredim, ko sem na poti – preprosto izstopim iz avta. Zdaj lahko neprekinjeno gledam v sonce dvaindvajset minut. Moj napredek je upočasnjevalo pogosto oblačno vreme. In vendar, kadar sonca ne vidimo, lahko ravno tako zremo v njegovi smeri, vendar ne dlje, kot smo to zadnjič počeli v jasnem vremenu. Začetni problem je bilo dolgočasje, ki pa je izzvenelo. Nato sem opazil, da postajam vedno bolj umirjen, moje misli so postale bolj urejene, z vsakim dnem se mi izboljšuje sposobnost koncentracije. Po petnajstih minutah gledanja sem začutil povečano toploto v glavi in na obrazu; ta se razširi na vse telo, kar je zelo ugodno za splošno počutje. Poleg tega se mi je izboljšal vid na levem očesu, ki je nekoliko okvarjeno, imam boljšo prebavo, predvsem pa se mi je zmanjšala potreba po hrani. Gledanja v sonce sem se tako navadil, da komaj čakam zahoda, če mi ne uspe ob sončnem vzhodu.« Med izvajanjem solarne joge zavzame položaj »objemanja drevesa« ali izvaja vaje či gong. Pravi, da meditativno stanje učinke poveča.

Ko um sprejme, 
se telo prilagodi

Nekako po sedmih mesecih in petintridesetih minutah gledanja v sonce človek preneha čutiti lakoto. Ta je posledica pomanjkanja energije v telesu, ki je s hrano dobimo le majhen del: »Meso je šele tretjerazredni izvor energije, vegetarijanci se hranijo z drugorazrednim, medtem ko je sončna energija neposredni, prvovrstni vir hrane za telo. Ko se telo osvobodi telesnih in fizičnih problemov, začne delovati kot fotonapetostne celice kolektorja,« pravi Manek.

Po dopolnjenih petinštiridesetih minutah gledamo v sonce petnajst minut na dan, kajti nekako po šestih dneh se telo izprazni. Lahko pa solarni čip, kar je postalo naše telo, vzdržujemo tudi s hojo, in sicer bosi, vsaj petinštirideset minut na dan eno leto. S tem se aktivira epifiza, pravzaprav velja, da vsak nožni prst zastopa eno od žlez, s hojo pa spodbujamo njihovo delovanje.

Manek v enem izmed intervjujev pripoveduje, da so mu na opazovanju zdravniki izmerili prenizko raven glukoze, ki se je spustila precej pod normalo, kar je po medicinski doktrini nevarno. »Nikoli nisem padel v komo, nikoli se mi ni nič zgodilo,« pojasnjuje Indijec, ki si je s solarno jogo ozdravil več bolezni, med drugim visok krvni tlak. Pripominja, da bodo morali mnoge kriterije v medicini postaviti drugače. »V medicini bi moral biti izziv slogan: ko um sprejme, se telo prilagodi.« Kaj pa kraji, kjer je malo sončnih dni? Nič hudega, zatrjuje, le proces bo daljši. Pozimi in v hladnih krajih lahko stojimo tudi za steklom, ljudje, ki nosijo kontaktne leče, naj si jih ne odstranijo, očala pa je treba sneti. Sonce je škodljivo le ob zlorabi. Svari tudi pred samovoljnim opuščanjem zdravil. Solarna joga s svojimi učinki povzroči, da se potreba po hrani zmanjša, nikakor pa ne sme biti nasprotno: tega ne delamo z namenom, da bi prenehali jesti.

Hranjenje 
z božansko energijo

Mira Omerzel – Mirit je pranojedka. Od leta 2000 se ne prehranjuje več z običajno hrano. Svoje izkušnje je opisala v knjigi Življenje brez hrane in večnost duhovnih sporočil severnoameriških Indijancev, ki je pred dnevi izšla pri založbi Primus kot prva iz serije njenih devetih knjig s skupnim naslovom Kozmična telepatija ali modrost onkraj misli in slišnega zvoka preteklosti za prihodnost. Ta sposobnost je prihajala postopno, v tridesetih letih iskanja sebe, preseganja materialnosti in čutne zasvojenosti ter iskanja ključev do harmonije, zdravja, blaginje, ki nam pripada kot človeški vrsti, pripoveduje. Pri dvanajstih letih je spontano doživela prvo kozmično iniciacijo; prelomnica je bila tudi pri petindvajsetih, ko je v nosečnosti začela zaznavati pretakanje energije po telesu. Nato je prišlo leto 1994, ko se ji je nenadoma uprla vsa hrana in je šestnajst dni preživela brez vode in hrane. Po medicinski doktrini bi morala biti v tem času blizu smrti ali vsaj dehidrirana. Pa vendar je imela občutek, da vse vidi jasneje in da končno živi in izjemno občuti ter sliši. Medicinski pregled je pokazal, da je njena krvna slika odlična. Zavest je namreč dosegla določeno raven duhovnega razvoja, pojasnjuje. Vse našteto je pomembno za razumevanje, zakaj Mira Omerzel – Mirit trdne hrane ne potrebuje več. »Človek se mora zavedati duhovne rasti, čim prej, toliko bolje, in potem lahko svoje sposobnosti tudi razvija. Dokler pa ne vzpostavi tiste ravni zavesti, na kateri občuti povezanost vsega, mu ostajata dogovor duše in življenjsko poslanstvo zakrita,« razmišlja sogovornica.

Od vegetarijanstva 
do presnojedstva

Hranjenje s tekočino se imenuje likvidarijanstvo, hranjenje z dihom, vitalno energijo ali prano pa pranojedstvo oziroma bretarijanstvo. »Ljudje način hranjenja brez običajne trdne hrane narobe razumejo. Ne gre za nehranjenje, temveč za hranjenje s kozmično hrano ali energijo. Pranojedstvo je le spremni pojav zavestne uglašenosti vseh ritmov ali ravni zavesti, plod vztrajnega dela s seboj in potrpežljivega izničevanja vsega, kar ni ljubezen. Vse se dogaja premosorazmerno z našo duhovno zrelostjo. Lahko sicer gledate v sonce, kot pri solarni jogi, a če ne naredite nič drugega, se ne bo zgodilo kaj dosti.«

Na Miritino pot do pranojedstva so vplivale tudi njene težave s prebavljanjem hrane. Pravi, da je bila zanjo pretežka celo dietetična hrana. Postopno je najprej prehajala na presno hrano. Pred tem je z jedilnika umaknila meso, sčasoma še ribe, nadaljevala z vegetarijansko hrano, zadnja tri leta je uživala samo solato. Zdaj pije prekuhano vodo in čaje iz zelišč, ki jih sama nabira.

Hrana utruja

»Hrana je gorivo za fizično telo, kakršna je, pa zrcali našo zavest; in ko se ta širi, za seboj potegne tudi fizično telo. Ko se spreminja zavest, se spreminja telo. Naša zavest ali duša je telepatsko povezana z izvorno inteligenco ali božansko bitjo. Dušna komunikacija s kozmičnimi vibracijami in logosom univerzuma je plod intuitivno-telepatskega zavedanja. To se je pri meni iz dneva v dan povečevalo, ko sem se odločila za prehranjevanje brez trdnega goriva, kakor v šali rečem.«

Kaj je prvi korak k drugačnemu načinu prehranjevanja? »Pranojedstvo je stanje ali ogledalo zavesti. Najprej je treba telo očistiti vseh strupov; čiščenje pa poteka tudi na duhovnih ravneh – čistimo čustva, svojo karmo, če hočete.«

Ko telo ni več obremenjeno s presnavljanjem hrane, se zaznavanje energij v telesu in zavedanje ravni resničnosti poglobi, pojasnjuje. Človeku ni treba več približno sedemdeset odstotkov energije porabiti za čiščenje tega, kar je vnesel v telo s hrano, da bi si pridobil energijo. »Paradoksalno, a hranjenje nas tudi utruja.«

Ali je hrana ne mika več? »Včasih me še vedno vleče, da bi jo okusila, ne pa, da bi jo jedla. Lakote ne čutim. Okušanje je povezano s čutnostjo. Na začetku, ko sem recimo kaj hitela ali se znašla v stresnih situacijah, se mi je pojavila želja po okušanju. Potem sem na jezik položila košček hrane in to me je potolažilo. Kadar nas preplavljajo nemirna čustva in rušijo naše ravnovesje, se nam je nemogoče odreči hrani. Kaj storimo, kadar smo nemirni? Odpremo hladilnik ali poiščemo čokolado. Če pa je v nas mir, želje po hrani ne bo ali bo veliko manjša. Pol leta zatem, ko sem prenehala jesti, se je v meni sprožil upor. Oglašala se je vse jasnejša misel, češ kdo pravi, da ne smem jesti! Seveda lahko – a tega ne potrebujem, sem ugovarjala umu. Moja zavest je premlevala občutke ob odsotnosti hranjenja. Spomin na hranjenje je namreč močno zasidran v podzavesti in tudi v celičnem spominu. Zanimalo me je tudi, kako se bo telo po šestih mesecih odzvalo na trdno hrano. Privoščila sem si nekaj žličk figove marmelade in si povzročila strahotno slabost, želodec me je pekel. Ko duhovno stopimo naprej, nam telo ne dovoli iti nazaj. Moje telo se je očistilo do skrajnosti in hrane preprosto ne sprejema več. Vir energije je zdaj simfonija kozmično-zemeljskih frekvenc, ki je neslišni zvok.«

Polna energije

V Sloveniji razen Mirit ne poznamo nikogar, ki bi povsem zdravo in tvorno živel brez trdne hrane. Da se to lahko zgodi, je ključna popolna predanost, pravi. »Gre za spremembo v verovanju: če bi obstajal dvom, da inteligenca lahko nahrani človekova eterična telesa, bi bilo bivanje brez hrane navadno stradanje in pojavile bi se telesne motnje in druge težave. Morala sem preseči še miselni vzorec, da človek lahko preživi le ob trdni hrani. Vendar je kozmična energija najčistejša oblika energije in bivanja.«

Pomanjkanje energije ni zdaj nikoli problem, zatrjuje. Nenehno je »priklopljena« na ta vir. Počuti se lahkotno in svobodno, potrebuje manj spanja, zato lahko ustvarjalno dela tudi ponoči in preprosto zmore precej več kot poprej. Katere spremembe so se zgodile v njenem telesu? »Povečuje se senzibilnost, aktivirajo se nadčuti za telepatsko zaznavanje dogajanja v okolju, v ljudeh, celo v vesolju. Odstre se čut za neslišno in nevidno. Lasje so se stanjšali, telo pa je nekako prosojnejše. Vendar mora pranojedec dobro poznati in upoštevati meje svojih zmogljivosti in si privoščiti potreben počitek, ko začuti utrujenost. Pretirano naprezanje se plača in lahko to sposobnost kozmičnega hranjenja tudi izniči, ker se poruši ravnovesje.«

Starodavna modrost

Na svojih potovanjih med različnimi zdravilci, varuhi starodavnih modrosti različnih kultur, med severnoameriškimi Indijanci, mehiškimi Maji, aboridžinskimi nángariji, indonezijskimi balijani, filipinskimi in brazilskimi kirurgi, havajskimi kahunami, tibetanskimi lamami in hindujskimi rišiji, je spoznala tudi dandanes iskano modrost, ki je preživela tisočletja, in različne načine pranojedstva ter obredja brez hrane in tekočine, ki jih že tisočletja pozorno prakticirajo različna ljudstva, na primer tibetanski lame, Indijanci in jogiji. Občasno bivanje brez hrane so menda poznali tudi v starem Egiptu in stari Grčiji, in sicer z namero, da tako izostrijo svoje čute. Svoja doživetja je popisala v devetih knjigah. »Da se ta modrost ne izgubi in nam znova pokaže pot v ravnovesje in blaginjo onkraj materialističnih doktrin.«

Sklenimo z mislijo, da dobrodejnost solarne joge ni nekaj nedosegljivega, če človek absolutno upošteva navodila; po drugi strani pa je pranojedstvo za zdaj dosegljivo redkim izbrancem. Namen obojega je zdrav način življenja. Poleg tega je prehranjevanje problem civilizacij vseh časov – v nekaterih delih sveta je hrane premalo, drugje preveč ali je slabe kakovosti. V tem trenutku si gotovo ne moremo zamisliti, kako bi bilo, če bi, namesto da bi se prehranjevali, strmeli v sonce oziroma čutili, kako nam, očiščenim vseh slabih čustev, travm in samopomilovanja, v telo prihaja energija kozmosa. Si pa lahko zamislimo, kakšen bi bil svet, če bi lahko ozdravili okolje. In seveda svoja telesa.

Eva Senčar, Nedelo

4 komentarji to “Življenje brez hrane?”

  1. Rajko Says:

    Hvala lepa 😉

  2. srečko Says:

    strinjam se z opisanim

  3. srečko Says:

    verujem v življenje braz hrane!

  4. Mihael Says:

    Tudi jas sem na tej poti hvala .


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: