Sreča je v nas

Mnogokrat se rojevamo. Da bi živeli le enkrat, je zelo nelogično. Zakaj se nekdo rodi v bogati družini, kjer je od prvega trenutka deležen vse pozornosti in ljubezni in mu je v življenju marsikaj prihranjeno? Zakaj pa nekdo v neurejeni družini mami in očetu pijancu v popolnoma neurejenih razmerah? Odrašča v zakajenem, mrzlem okolju, pri treh letih mu zlomijo roko, pri sedmih mora že delati. Kje je tu pravica? V nebesih bo poplačan za vse trpljenje, pravi Cerkev. Zakaj potem nimamo vsi te sreče, da imamo do konca trpeče življenje in bomo potem za to poplačani in na veke vekomaj srečni? Neskončno ljubeče bitje, stvarnik življenja, katerega del sem, bi me pustil, da se cvrem in trpim, ker je sam dovolil, da sem bil zaveden? Ni logično. Ne.

Mnogokrat se rojevamo. To je način, da počasi, skozi vrsto izkušenj zorimo in napredujemo. Brez rojevanja v materialni svet bi bil naš razvoj bistveno počasnejši. Skozi mnoga življenja spoznavamo blišč in bedo, dobivamo izkušnje in na ta način postajamo celovitejša bitja. Naše naloge so lahko popolnoma enostavne, recimo, da se naučimo potegniti zase. To lahko traja kar nekaj življenj. Bolj ko smo razviti, bolj zahtevne naloge so pred nami, a seveda smo tudi mi sposobnejši, da jih znamo rešiti. Nikoli ne živimo življenja, ki bi bilo prezahtevno. V bistvu je naša naloga vedno, da znamo prebroditi težave, ki se nam javljajo na poti. Nikoli ne smemo obupati, ker je vedno rešitev. A kar resnično šteje, je naša sposobnost ustvarjanja in naši odnosi do soljudi. Vse ostalo (dogodki, stvari) je prehodne narave z namenom ustvarjanja okoliščin v katerih izkušamo kreiranje in medčloveške odnose. Pri medčloveških odnosih je temeljno, da znamo ljudi sprejemati take kot so in jih zaradi tega, ker so drugačni od nas, ne sodimo.