Sreča je v nas

Ti si moja sončnica!

Kdo sem? Zakaj sem tu? Kam gre moja pot? Kaj se zgodi, ko se konča življenje? Večna vprašanja s katerimi se sreča vsak človek. Saj res, kdo smo mi?

Prvo vprašanje, ki se nam zagotovo pojavi je vprašanje, ali je življenje to kar vidimo, ali je mogoče več od tega? Razumsko gledano se kot najprepričljivejši odgovor ponuja seveda, da je življenje natančno to kar vidimo, to kar znamo izmeriti, razložiti. Torej  3 prostorske dimenzije (širina, dolžina, višina) ter čas, kot četrta dimenzija. Življenje je kratko trajanje s svojim začetkom in koncem. A ob tem se pojavi vprašanje od kje se je sploh vse skupaj pojavilo? Vesolje se nesporno širi, torej se zvezde oddaljujejo ena od druge, kar pomeni, da so bile nekoč skupaj. Ta nekoč nam je sedaj že zelo dobro poznan in se je zgodil pred 13,7 milijardami let. Ta trenutek nastanka časa in prostora imenujemo Veliki pok (če te zanima fizika si lahko veliko prebereš v mojem drugem zapisu Teorija strun, predvsem v točkah 7, 7a in 8). Že fizika ugotavlja, da obstaja več dimenzij kot jih poznamo, ugotavlja, da po vsej verjetnosti obstajajo vzporedna vesolja, ki so na tem istem mestu kot je naše, vendar v »sosednji« dimenziji, torej za nas nezaznavna. Kvantna mehanika, torej fizika, ki se ukvarja z obnašanjem delcev na najmanjših razdaljah, s svojimi ugotovitvami še dodatno podira naše predstave o svetu v katerem živimo.

Svet očitno ni le to  kar vidimo, oziroma zaznavamo.

Na drugi strani se pojavi kot možnost, da je življenje, naš obstoj več od tega, kar smo sposobni v tem trenutku razumeti. Da za celotno materijo, torej snovjo obstaja inteligenca, ki deluje iz drugačnih dimenzij. Kot lahko razbereš v članku obstaja kar nekaj posrednih dokazov, ki kažejo na to, da smo mi le delček nam nepredstavljive inteligentne in ljubeče celote. Četudi v članku včasih uporabim besedo Bog jo nerad, ker je ta beseda dokaj izkrivljena. Pod to besedo si ljudje predstavljajo neko bitje ločeno od nas, ki vse skupaj opazuje, nadzira in celo sodi. To je seveda neskončno zastarel opis izpred tisoče let, ki je poskušal takratnemu človeku pojasniti bivanje. Očitno smo mi delček neke veliko večje celote, ki skozi nas spoznava samo sebe.

Namen članka je da pokaže, da smo stalno razvijajoča se bitja, da življenje nikoli ne ugasne, in da so v nas vse možnosti, da si ustvarimo življenje, kot si ga želimo. Prihajamo v dobo ozaveščanja, oziroma višjega zavedanja in z višjim zavedanjem se nam odpirajo možnosti, ki so bile sicer vedno v nas, a se jih nismo zavedali. Preizkusi jih, spoznaj, da si stvarnik svojega sveta in na ta način pomagaj vsem nam in doprinesi k Vsemu-Kar-Je.

Seveda je popolnoma res, če v sredino vsega postavimo Stvarnika tega sveta, katerega del smo mi sami, pridemo do istih vprašanj na katera ne znamo odgovoriti. Od kod smo, kaj tu delamo, zakaj smo tu, kam gre naša pot? Kakšen je namen življenja?  … ? A nekoč bomo vedeli odgovore na vsa ta vprašanja.

Pretekla življenja

Mnogokrat se rojevamo. Da bi živeli le enkrat, je zelo nelogično. Zakaj se nekdo rodi v bogati družini, kjer je od prvega trenutka deležen vse pozornosti in ljubezni in mu je v življenju marsikaj prihranjeno? Zakaj pa nekdo v neurejeni družini mami in očetu pijancu v popolnoma neurejenih razmerah? Odrašča v zakajenem, mrzlem okolju, pri treh letih mu zlomijo roko, pri sedmih mora že delati. Kje je tu pravica? V nebesih bo poplačan za vse trpljenje, pravi Cerkev. Zakaj potem nimamo vsi te sreče, da imamo do konca trpeče življenje in bomo potem za to poplačani in na veke vekomaj srečni? Neskončno ljubeče bitje, stvarnik življenja, katerega del sem, bi me pustil, da se cvrem in trpim, ker je sam dovolil, da sem bil zaveden? Ni logično. Ne.

Mnogokrat se rojevamo. To je način, da počasi, skozi vrsto izkušenj zorimo in napredujemo. Brez rojevanja v materialni svet bi bil naš razvoj bistveno počasnejši. Skozi mnoga življenja spoznavamo blišč in bedo, dobivamo izkušnje in na ta način postajamo celovitejša bitja. Naše naloge so lahko popolnoma enostavne, recimo, da se naučimo potegniti zase. To lahko traja kar nekaj življenj. Bolj ko smo razviti, bolj zahtevne naloge so pred nami, a seveda smo tudi mi sposobnejši, da jih znamo rešiti. Nikoli ne živimo življenja, ki bi bilo prezahtevno. V bistvu je naša naloga vedno, da znamo prebroditi težave, ki se nam javljajo na poti. Nikoli ne smemo obupati, ker je vedno rešitev. A kar resnično šteje, je naša sposobnost ustvarjanja in naši odnosi do soljudi. Vse ostalo (dogodki, stvari) je prehodne narave z namenom ustvarjanja okoliščin v katerih izkušamo kreiranje in medčloveške odnose. Pri medčloveških odnosih je temeljno, da znamo ljudi sprejemati take kot so in jih zaradi tega, ker so drugačni od nas, ne sodimo.

Ko zapustimo telo

Kaj se dogaja z nami, ko zapustimo telo je lepo opisal dr. Michael Newton v svojih dveh knjigah Potovanje duš ter Usoda duš. S prav posebno globoko hipnozo se je naučil spraviti ljudi v stanje, kjer se spomnijo tako imenovanega duhovnega sveta, kot ga sami imenujejo. Torej stanja med dvema življenjema. Pri tem je potrebno poudariti, da je bil Newton ateist, da ni verjel v kakršnokoli posmrtno življenje. V svoji praksi je imel nekaj tisoč preiskovancev in prav zanimivo, da mu vsi, ne glede na njihovo veroizpoved, tudi neverni opisujejo duhovni svet popolnoma enako. Ta velika masa preiskovancev ter enotnost odgovorov daje neizmerno verodostojnost njegovim ugotovitvam.

Vsak od nas ima svojega vodnika (krščanstvo to imenuje angel varuh). To je bitje, ki je bolj izkušeno, bolj razvito in se pogosto ne rojeva več. V vsakem trenutku nam je na razpolago, predvsem pa je v vseh naših kritičnih trenutkih ob nas in nas poskuša miriti in svetovati. Seveda se tega vpliva ne zavedamo. Ko zapustimo fizično telo, začutimo olajšanje, radost in mir. Bolj izkušeni se v trenutku zavejo kdo so in se takoj napotijo v duhovni svet, manj izkušeni so lahko malo zgubljeni, a kmalu spoznajo vodnika, ki nas vedno pričaka. Z vodnikom se potem napotijo domov in tam jih pričakajo sorodniki, prijatelji. Manj izkušeni pred končno vrnitvijo radi počakajo svoj pogreb. Mi, duše, smo neskončno ljubeči, razumevajoči, iskreni, smo pa tudi občutljivi. V trenutku, ko zapustimo fizično telo, nas najbolj zbega, ko vidimo svoje bližnje v žalosti. Neskončno radi bi jim pomagali in jim dopovedali, da ni ničesar konec, da se še vidimo.

V vmesnem obdobju preden se ponovno rodimo, si najprej vzamemo čas in razmislimo o preteklem življenju. Vidimo ga v luči vseh življenj pred tem in na ta način ocenjujemo naš napredek. V duhovnem svetu nas nikoli nihče prav za nič ne obsoja, vsi so do nas neizmerno ljubeči in spodbujevalni. S svojo vodnico se po določenem času odpravimo do sveta starešin (krščanstvo temu reče poslednja sodba, a še zdaleč ni sodba, kot jo razumemo tu), ki ga sestavlja več visoko razvitih bitij. Vse vidimo v človeški podobi, čeprav smo v bistvu svetlobna bitja. Svet starešin nam pomaga, da še bolj razumemo določene točke našega življenja in nas na nek način že usmerja v izbiro novega. Toliko radosti in ljubezni, kot jo čutimo na tem sestanku, je nikjer več. Zato gredo naše vodnice rade z nami na te svete, ker so same deležne te neizmerne radosti življenja. Svet starešin nas vedno spodbuja in nikoli obsoja. Obsojamo se vedno le sami. Naše obsodbe naših dejanj so odraz naših pogledov na to kaj smo dosegli in kaj bi lahko. Vedno pa se pokaže, da so bistveni predvsem odnosi do soljudi. Obsojamo se za vsa dejanja, ki smo jih naredili iz jeze in zlobe.

V duhovnem svetu smo v primarnih skupinah po 5 do 15. Za nas skrbi eden, ko smo bolj napredovali tudi dva vodnika. Vodniki, so različni pri svojem delu z nami, sami pa so tudi različno specializirani za določeno dejavnost. Imamo različne interese in se na podlagi njih usmerimo v različne dejavnosti. Nekateri hitreje, drugi počasneje napredujemo. Prijatelje iz svoje primarne skupine imamo najraje in se z njimi najbolje poznamo. Vsak pa ima enega prijatelja, ki mu je najbližje.S tem se najpogosteje rojevamo, če ravno lahko več življenj ne ‘nastopamo’ skupaj. V duhovnem svetu se učimo, zabavamo in uživamo prosti čas. Med prostim časom gremo lahko celo na Zemljo. Učenje se v glavnem usmerja v naše sposobnosti ustvarjanja. Bolj ko smo razviti, bolj izkušeni, več smo sposobni ustvariti. Razvitost duš ločimo z barvami, ki jih izžarevamo. Nihče ni ponosen, če je bolj razvit, saj so taka čustva značilna le za življenje na zemlji. Ni tekmovalnosti značilne za Zemljo. Tam vse sprejemamo tako kot je. Z radostjo in veseljem.

Težko razumljivo, a v duhovnem svetu ni časa. Čas je tukaj na Zemlji v fizičnem svetu. Nam se zdi eno življenje, kot bi skočil za vogal v trgovino, ali kot da bi gledali film. Tam obstaja samo večni zdaj. Gledano skozi zemeljske oči se rojevamo kar pogosto. Ponavadi mine kakšnih 20 let do ponovnega rojstva. Lahko pa traja do ponovnega utelešenja tudi 100 let in več.

Življenje v katerega se rodimo izberemo sami. Veliko točk našega življenja, pomembnih prelomnic že vidimo, ko se zanj odločamo. A vedno izberemo tako, ki je najboljše za naš razvoj. Popolnoma brez prisile smo se odločili za to življenje in če ne bi želeli živeti na Zemlji, se ne bi tako odločili. Zanimivo je tudi, da smo se z našimi prijatelji dogovarjali za vloge, ki jih bomo imeli v življenju. Z marsikom smo se že prej dogovorili, da bomo poskušali doseči to in to. Vse to je naša svobodna volja.

To kar od daleč izgleda kot plačevanje za grehe, je le tako imenovana karmična izravnava. In karmična izravnava ni noben maščevalni mehanizem. Ravno nasprotno. Vsa pestrost življenj, ki jih živimo od »težkih« do »lepih« ima en in isti namen. Učenje, rast, razumevanje življenja, razumevanje nas samih.

Pretekla življenja imajo v našem sedanjem prikrito vlogo. Pretekla doživetja nezavedno vplivajo na naše sedanje življenje, saj v sebi nosimo vibracijo teh preteklih dogodkov. Vendar bi nam njihovo poznavanje bolj škodilo kot pa koristilo. Oviralo bi nas pri odnosih s sedanjimi ljudmi, saj bi se spomnili vseh vlog, ki smo jih odigrali v preteklosti. Mi se bolj ali manj vedno rojevamo z istimi ljudmi. Te vloge so bile večkrat neprijetne. Zgodovina človeštva je posejana s celo vrsto travmatičnih dogodkov, zato nam spomini na njih ne bi bili v nobeno korist, ravno nasprotno.  Z vsakim življenjem, ki ga živimo rastemo, napredujemo in prinašamo celoti nova spoznanja, nove izkušnje. Zato imamo pozabo tako na pretekla življenja, kot tudi na sam duhovni svet. V določenem trenutku osebnega razvoja pa je smiselno, da jih ugledamo in s tem na vse naše bivanje pogledamo iz višje, drugačne perspektive ter na ta način pospešimo naš razvoj.

Budova zgodba to najlepše pokaže.

Buda je meditiral pod figovcem in iskal Resnico. Preden je dosegel razsvetljenje, nirvano, je ugledal vsa svoja življenja in izrekel:

»Mnogokrat sem se rodil,
iskal sem ga, a nisem našel
stvarnika, ki je zgradil to hišo –
boleča sta umiranje in rojstvo!

Stvarnik, zdaj te dobro vidim,
te hiše več ne boš gradil!
Zlomljeni so vsi tramovi
in podporni drog je uničen,
spoznal svobodo sem nibbane,
dosegel konec sem želja!«

(Dhammapada)

Abrahamov nauk

Nismo pa sami v vesolju. Na stopnji razvoja kot smo, se počutimo dokaj izolirane od vsega ostalega. A temu ni tako. Vesolje, kot smo ga sposobni videti, nima nam vidnih meja. Galaksij, osončij, planetov je praktično neskončno. Že če gledamo popolnoma fizikalno, je zelo nelogično, da bi se ob milijardah in milijardah planetov življenje razvilo samo pri nas.

Ne le na Zemlji, ampak tudi drugje v vesolju se je razvilo. Mnoge civilizacije so bolj razvite od nas. Poleg življenja na drugih planetih, pa obstajajo tudi nefizična bitja, ki delujejo iz dimenzij, ki so nam nepoznane in nerazumljive. Tako kot pravijo Newtonovi preiskovanci obstajajo visoko razvite starešine, ki so odgovorne za celotno Zemljo. Po mnenju preiskovancev je naš razvoj dosegel točko, ko se naša popolna pozaba rahlja, zato na tak ali drugačen način lahko prihajamo do določenih informacij, ki nam včasih niso bile dosegljive.

Nikoli pa nismo bili popolnoma prepuščeni sami sebi. Skozi celo našo zgodovino smo dobivali velike učitelje, ki so nas poskušali usmerjati v pravo smer. Laozi, Buda, Jezus, če omenim le najbolj znane iz daljne zgodovine ali pa Babaji v sodobnejšem času. Ravno tako v današnjem času, do nas prihajajo novi nauki, ki so naprednejši, bolj izpopolnjeni in bolj konkretni, kot so bili tisti iz pred tisoče let. Ljudje se razvijamo in seveda znamo drugače razumeti stvari, kot je to znal človek pred dva tisoč in več leti.

Ljudje se duhovno prebujamo, kot danes imenujemo naš razvoj. Mnogo jih je, ki so začutili, da je življenje več od tega, kar vidimo in čutimo okoli sebe in mnogi med njimi so dosegli znanja, ki jih z veseljem predajajo drugim ljudem. V zahodnem svetu so v zadnjih letih naredili najodmevnejši duhovni preboj s svojimi znanji predvsem Eckhart Tolle s knjigama Zdaj, resnično tvoj je le ta trenutek in Nova Zemlja, Deepak Chopra z več knjigami, Rene Egli z Načelom Lola. Posebej pa izstopajo Donald Neal Walsh s tremi knjigami Pogovori z Bogom, ter zakonca Esther in Jerry Hicks z vrsto knjigami s katerimi nam predajta temeljna znanja, kako lahko živimo življenja taka kot si želimo. Te informacije jima predaja skupina ljubečih bitij, ki si je nadela ime Abraham. Verjeli ali ne načinu kako je prišel nauk do njiju, verjameš ali ne, da obstajajo višje razvita bitja, ki lahko komunicirajo z nami, nauk se je v  praksi pokazal kot fantastično delujoč. Tistim, ki se ga držijo, se je življenje spremenilo v želeni smeri. Deluje. Ali je še kaj drugega pomembno? Deluje!

Trije najpomembnejši zakoni, ki veljajo v celotnem Vesolju

.

  • Prvi zakon, Zakon privlačnosti, pravi: »Vse enako se privlači.«  Ta trditev se zdi dokaj preprosta, a definira najmočnejši zakon vesolja. Zakon, ki ob vsakem času vpliva čisto na vse. Ne obstaja nič takega, kar ne bi bilo pod vplivom tega mogočnega zakona.
  • Drugi zakon, Znanost ustvarjanja, pravi : »To čemur se v mislih posvečam in to kar verjamem ali pričakujem, to je.« Na kratko, v življenju dobiš to o čemer razmišljaš pa če si to želiš ali ne.
  • Tretji zakon, Umetnost dopuščanja, pravi:  »Jaz sem, kar sem in vsem ostalim dopuščam, da so, kar so.«
  • .

    Zakon privlačnosti

    »Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadova, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih.« (Jezus, Matej 7:16)

    Tega pomembnega zakona se je zavedal tudi Jezus.

    Zakon privlačnosti je najbolj naraven zakon in deluje ne glede na to ali ga razumemo ali ne. Nekako tako kot Zemljina privlačnost, ki deluje tudi, če je ne razumemo. Če nekdo vrže žogico v zrak, v vsakem primeru pade dol, če razume zakaj, ali pa če ne. Enako je z zakonom privlačnosti. To kar mislimo, temu čemur se v mislih posvečamo to privlačimo. Ob tem sploh ni pomembno ali to maramo ali ne, to kar razmišljamo, to privlačimo. Če smo veseli, srečni, nasmejani to privlačimo, če smo žalostni, zagrenjeni to spet privlačimo. Privlačnost pa se še povečuje s čustvovanjem. Več čustev, ki jih imamo ob določenih mislih bolj to privlačimo. Če nečesa ne maramo in o tem razmišljamo, govorimo, to privlačimo. Če tega ne maramo tudi negativno čustvujemo, kot neprijetni občutki, odpor, skrb, sovraštvo, strah kar pomeni, da to še bolj intenzivno privlačimo.  Nekdo, ki je konflikten, se mogoče tega boji, mogoče pogosto razmišlja o takih situacijah, ki so se mu zgodile, ga je tega strah ali pa je enostavno prepričan, da mu ljudje vedno kaj ‘pripravljajo’ s tem v življenje privlači točno take dogodke. In se mu seveda pogosto dogaja, da pade v konflikte, zaradi česar je prepričan, da se je upravičeno bal tega, ker se mu to dogaja. In res se mu. In bolj ko bo prepričan, da je njegova skrb upravičena, bolj se mu bo to dogajalo. Seveda pa ni nujno, da je tako. Z razumevanjem tega zakona  lahko ta tok obrnemo. V mislih se začnemo ukvarjati s stvarmi, ki si jih želimo in začnemo to privlačiti v življenje. Torej ne razmišljaj o stvareh, ki jih ne maraš, ker če jih maraš ali ne, privlačiš to, s čimer se v mislih ukvarjaš.

    “Kar seješ, to žanješ” pravi že stara ljudska modrost, ki ponazarja zakon privlačnosti.

    Zakon ustvarjanja

    Mi ne ustvarjamo z dejanji, ampak z mislimi!

    Ena od naših temeljnih nalog je torej ustvarjanje. Kreiranje želene realnosti je v bistvu dosti lažje kot si predstavljamo. Mi smo bitja neomejenih možnosti in samo naše neznanje je tisto, ki nas ovira, da že v tem trenutku ne znamo poustvariti vsega kar si želimo. Tako kot je cel ta svet svet dvojnosti smo tudi mi dvojni. Imamo zavest in podzavest, oziroma razum in dušo. Naša podzavest, duša je tisti del nas, ki se veliko bolj kot mi zaveda, da je z vsem povezana, ne čuti ločenosti, kot jo mi doživljamo. In ko se naučimo ustvarjanje prepustiti temu našemu delu, življenje postane lepše, polnejše, bolj osrečujoče. Psihologija mu reče podzavest, cerkev mu reče duša, vzhodniki mistiki mu rečejo praznina, Eckhart Tolle jo imenuje Bitje, pravijo mu človekov višji jaz, univerzalna inteligenca, Resnica, C.G. Jung je to imenoval skupno nezavedno, Abraham temu rečejo Notranje Bitje, fizika temu reče, da je vse energija. Vse to je pravzaprav naš pravi jaz.

    Kako kreiramo svojo realnost?

    Kreiranje želenih stvari je v bistvu popolnoma enostaven proces sestavljen iz dveh delov. Prvi del je, da si nekaj želimo in drugi, da to verjamemo, da bomo dobili in to enostavno pričakujemo. Ko to resnično verjamemo in pričakujemo, to dobimo. Mi ves čas ustvarjamo svojo realnost in ker tega procesa ne razumemo, to delamo avtomatsko. Da pa ta svet ni povsem nor in neurejen ima ustvarjanje blažilec časa, kar pomeni, da se ustvarjanje ne dogaja v trenutku, ampak je za to potreben določen čas. Še bolj poenostavljeno, če je naša želja čista, torej jo nič ne ovira, se bo uresničila. Ovire so tiste, ki si jih postavimo v glavi, najpogosteje tako, da dvomimo, da vidimo vrsto ovir, da se to ne more zgoditi, da ne verjamemo, da se bo uresničila. Vsak dvom jo ustavlja.

    Kako? Tako.

    1. Vsak dan si vzemi deset, petnajst minut za svojo kreativno delavnico. Lahko si narediš tablo želja na katero nalepiš vse svoje cilje, ki jih želiš uresničiti v življenju. Najdi si prostor, kjer boš imel deset minut mir. Spravi se v čimbolj dobro voljo, na kakršenkoli način ti to uspe. Z vsemi čutili se vživi v vsak svoj cilj. Vidi ga, kot da že je. Čuti ga čimbolj plastično z vsemi čutili. Vidi ga, čuti, sliši. Veseli se ga. Čustva, občutki in naša prepričanja so tista, ki so temeljna.
    2. Cilj moramo videti, kot da je dosežen. Vanj moramo v celoti verjeti, nobenih dvomov. Enostavno, veš, da to je (obvezno v sedanjosti), ne da bo, ampak, da je. Sicer se zavedaš da je za to potreben čas, a veš, da to že je in se mora samo še materializirati, torej udejanjiti v materialnem svetu. Če se ti pojavi dvom, ga enostavno pusti, da gre mimo. Ne posvečaj se mu. Ključno pri vsem procesu je, da v cilj popolnoma verjameš, torej nič ne dvomiš in ga pričakuješ.
    3. Ni besed s katerimi bi poudaril pomen te točke! Po tem je potrebno cilj v celoti pustiti pri miru. Ker vanj niti malo ne dvomiš, ker veš da je, ga enostavno pustiš in s tem dovoliš svoji duši da ga uresniči. Duša, podzavest, bitje, naš višji jaz bo to uresničil, če ne bo ovir. Oviramo pa lahko le sami s tem, da dvomimo ali da si prizadevamo, da bomo cilj uresničili. Če si prizadevamo, pomeni, da popolnoma ne verjamemo v cilje, to pomeni, da je v ozadju strah in ta strah ovira dušo, da ga ne more uresničiti. Še enkrat pomisli. Če si prizadevaš, potem ne verjameš v celoti, kajti, če bi popolnoma verjel v svoj cilj, potem si ni treba prizadevati, ker veš, da se uresničuje. Torej zelo zelo pomembno, da ga pustiš in s tem omogočiš duši, da te pripelje po najelegantnejši poti do cilja. Res je, to je v velikem nasprotju s tem, kar nas učijo celo življenje. To ni spodbujanje lenobe, ravno nasprotno, s tem samo omogočimo našemu notranjemu vodstvu, da nas pelje po najelegantnejši poti na cilj. Z drugimi besedami povedano cilj sprejmeš popolnoma brez odpora. Veliki Učitelj Jezus je pomen te točke opisal v naslednji priliki: »Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški oče hrani. Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih (Mat. 6:26-29).« S to prispodobo je Jezus povedal točno to, da moramo cilj pustiti v miru. Nikjer niti besedice, da moramo trpeti v potu svojega obraza, da moramo cilje doseči s čim več truda ali težav. Na ta način naša univerzalna inteligenca sama najde pot. V cilj ne smemo dvomiti, cilj moramo pričakovati.

    Še enkrat, razmišljaj, kar si želiš, svoje misli, čustva usmerjaj v to kar ti pomeni in to pričakuj. Če se z mislimi posvečaš temu kar je, ustvarjaš še več tega, kar je. Česarkoli ne maraš, to privlačiš. Česarkoli se bojiš, to privlačiš. Če se z mislimi posvečaš temu, kar imaš rad, potem ustvarjaš več tega, kar imaš rad. Cilji se ne uresničijo takoj, a kmalu opaziš, da bolj, ko se posvečaš cilju v svoji delavnici, bolj te prevevajo prijetni občutki. To je jasen in nesporen znak, da si na pravi poti! Cilj prihaja!