Ko zapustimo telo

Kaj se dogaja z nami, ko zapustimo telo je lepo opisal dr. Michael Newton v svojih dveh knjigah Potovanje duš ter Usoda duš. S prav posebno globoko hipnozo se je naučil spraviti ljudi v stanje, kjer se spomnijo tako imenovanega duhovnega sveta, kot ga sami imenujejo. Torej stanja med dvema življenjema. Pri tem je potrebno poudariti, da je bil Newton ateist, da ni verjel v kakršnokoli posmrtno življenje. V svoji praksi je imel nekaj tisoč preiskovancev in prav zanimivo, da mu vsi, ne glede na njihovo veroizpoved, tudi neverni opisujejo duhovni svet popolnoma enako. Ta velika masa preiskovancev ter enotnost odgovorov daje neizmerno verodostojnost njegovim ugotovitvam.

Vsak od nas ima svojega vodnika (krščanstvo to imenuje angel varuh). To je bitje, ki je bolj izkušeno, bolj razvito in se pogosto ne rojeva več. V vsakem trenutku nam je na razpolago, predvsem pa je v vseh naših kritičnih trenutkih ob nas in nas poskuša miriti in svetovati. Seveda se tega vpliva ne zavedamo. Ko zapustimo fizično telo, začutimo olajšanje, radost in mir. Bolj izkušeni se v trenutku zavejo kdo so in se takoj napotijo v duhovni svet, manj izkušeni so lahko malo zgubljeni, a kmalu spoznajo vodnika, ki nas vedno pričaka. Z vodnikom se potem napotijo domov in tam jih pričakajo sorodniki, prijatelji. Manj izkušeni pred končno vrnitvijo radi počakajo svoj pogreb. Mi, duše, smo neskončno ljubeči, razumevajoči, iskreni, smo pa tudi občutljivi. V trenutku, ko zapustimo fizično telo, nas najbolj zbega, ko vidimo svoje bližnje v žalosti. Neskončno radi bi jim pomagali in jim dopovedali, da ni ničesar konec, da se še vidimo.

V vmesnem obdobju preden se ponovno rodimo, si najprej vzamemo čas in razmislimo o preteklem življenju. Vidimo ga v luči vseh življenj pred tem in na ta način ocenjujemo naš napredek. V duhovnem svetu nas nikoli nihče prav za nič ne obsoja, vsi so do nas neizmerno ljubeči in spodbujevalni. S svojo vodnico se po določenem času odpravimo do sveta starešin (krščanstvo temu reče poslednja sodba, a še zdaleč ni sodba, kot jo razumemo tu), ki ga sestavlja več visoko razvitih bitij. Vse vidimo v človeški podobi, čeprav smo v bistvu svetlobna bitja. Svet starešin nam pomaga, da še bolj razumemo določene točke našega življenja in nas na nek način že usmerja v izbiro novega. Toliko radosti in ljubezni, kot jo čutimo na tem sestanku, je nikjer več. Zato gredo naše vodnice rade z nami na te svete, ker so same deležne te neizmerne radosti življenja. Svet starešin nas vedno spodbuja in nikoli obsoja. Obsojamo se vedno le sami. Naše obsodbe naših dejanj so odraz naših pogledov na to kaj smo dosegli in kaj bi lahko. Vedno pa se pokaže, da so bistveni predvsem odnosi do soljudi. Obsojamo se za vsa dejanja, ki smo jih naredili iz jeze in zlobe.

V duhovnem svetu smo v primarnih skupinah po 5 do 15. Za nas skrbi eden, ko smo bolj napredovali tudi dva vodnika. Vodniki, so različni pri svojem delu z nami, sami pa so tudi različno specializirani za določeno dejavnost. Imamo različne interese in se na podlagi njih usmerimo v različne dejavnosti. Nekateri hitreje, drugi počasneje napredujemo. Prijatelje iz svoje primarne skupine imamo najraje in se z njimi najbolje poznamo. Vsak pa ima enega prijatelja, ki mu je najbližje.S tem se najpogosteje rojevamo, če ravno lahko več življenj ne ‘nastopamo’ skupaj. V duhovnem svetu se učimo, zabavamo in uživamo prosti čas. Med prostim časom gremo lahko celo na Zemljo. Učenje se v glavnem usmerja v naše sposobnosti ustvarjanja. Bolj ko smo razviti, bolj izkušeni, več smo sposobni ustvariti. Razvitost duš ločimo z barvami, ki jih izžarevamo. Nihče ni ponosen, če je bolj razvit, saj so taka čustva značilna le za življenje na zemlji. Ni tekmovalnosti značilne za Zemljo. Tam vse sprejemamo tako kot je. Z radostjo in veseljem.

Težko razumljivo, a v duhovnem svetu ni časa. Čas je tukaj na Zemlji v fizičnem svetu. Nam se zdi eno življenje, kot bi skočil za vogal v trgovino, ali kot da bi gledali film. Tam obstaja samo večni zdaj. Gledano skozi zemeljske oči se rojevamo kar pogosto. Ponavadi mine kakšnih 20 let do ponovnega rojstva. Lahko pa traja do ponovnega utelešenja tudi 100 let in več.

Življenje v katerega se rodimo izberemo sami. Veliko točk našega življenja, pomembnih prelomnic že vidimo, ko se zanj odločamo. A vedno izberemo tako, ki je najboljše za naš razvoj. Popolnoma brez prisile smo se odločili za to življenje in če ne bi želeli živeti na Zemlji, se ne bi tako odločili. Zanimivo je tudi, da smo se z našimi prijatelji dogovarjali za vloge, ki jih bomo imeli v življenju. Z marsikom smo se že prej dogovorili, da bomo poskušali doseči to in to. Vse to je naša svobodna volja.

To kar od daleč izgleda kot plačevanje za grehe, je le tako imenovana karmična izravnava. In karmična izravnava ni noben maščevalni mehanizem. Ravno nasprotno. Vsa pestrost življenj, ki jih živimo od »težkih« do »lepih« ima en in isti namen. Učenje, rast, razumevanje življenja, razumevanje nas samih.

Pretekla življenja imajo v našem sedanjem prikrito vlogo. Pretekla doživetja nezavedno vplivajo na naše sedanje življenje, saj v sebi nosimo vibracijo teh preteklih dogodkov. Vendar bi nam njihovo poznavanje bolj škodilo kot pa koristilo. Oviralo bi nas pri odnosih s sedanjimi ljudmi, saj bi se spomnili vseh vlog, ki smo jih odigrali v preteklosti. Mi se bolj ali manj vedno rojevamo z istimi ljudmi. Te vloge so bile večkrat neprijetne. Zgodovina človeštva je posejana s celo vrsto travmatičnih dogodkov, zato nam spomini na njih ne bi bili v nobeno korist, ravno nasprotno.  Z vsakim življenjem, ki ga živimo rastemo, napredujemo in prinašamo celoti nova spoznanja, nove izkušnje. Zato imamo pozabo tako na pretekla življenja, kot tudi na sam duhovni svet. V določenem trenutku osebnega razvoja pa je smiselno, da jih ugledamo in s tem na vse naše bivanje pogledamo iz višje, drugačne perspektive ter na ta način pospešimo naš razvoj.

Budova zgodba to najlepše pokaže.

Buda je meditiral pod figovcem in iskal Resnico. Preden je dosegel razsvetljenje, nirvano, je ugledal vsa svoja življenja in izrekel:

»Mnogokrat sem se rodil,
iskal sem ga, a nisem našel
stvarnika, ki je zgradil to hišo –
boleča sta umiranje in rojstvo!

Stvarnik, zdaj te dobro vidim,
te hiše več ne boš gradil!
Zlomljeni so vsi tramovi
in podporni drog je uničen,
spoznal svobodo sem nibbane,
dosegel konec sem želja!«

(Dhammapada)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: